Škofija Novo mesto

Študijsko leto 2024/2025

Informativni dan in vpis: 

• v četrtek, 19. septembra 2024 ob 17h, Baragov zavod (II. nad.), Smrečnikova 60, Novo mesto – Šmihel

Vpis:

• na informativnem dnevu, preko e-pošte ali po dogovoru

Začetek predavanj: 

• v četrtek, 3. oktobra 2024 ob 16. uri v Baragovem zavodu.

---

Slušatelji pravijo …

Diploma, poroka, otroci … in želja po znanju

Meta Halas, diplomantka

Moje ime je Meta, prihajam iz Dobrave pri Škocjanu na Dolenjskem. Sicer sem Dolenjka šele dobra tri leta, prej sem bila doma v Ljubljani. Kako sem se odločila za Katehetsko pastoralno šolo? Mogoče moj razlog ni tako zelo običajen, ker sicer (še) nimam verouka. Ko sem se poročila, je bilo to med mojim študijem prevajalstva in prav ta študij me je na svoj način pripeljal na KPŠ. Študij prevajalstva mi je namreč bil v veselje, opravljanje izpitov pa ne toliko, ker je bilo veliko snovi in predmetov, ki me niso zanimali. In čeprav se nama je z možem pridružila že ena majhna deklica in sva pričakovala drugega otroka, sem, ko sem leta 2011 diplomirala, kmalu začutila potrebo po … ja, po učenju. Vendar je trajalo še eno leto, ko sem, potem ko smo se preselili na Dolenjsko, zbrala pogum in prišla na vpis na KPŠ. Ta šola je bila zares prva, kjer sem se z veseljem učila in opravljala izpite, ker nikoli nisem prav pri nobenem predmetu dobila tistega občutka, ki si ga študentje običajno tako radi prisvojimo – saj veste: »Kdaj bom pa to rabil?« Prav vsi predmeti na prvi stopnji so me bogatili in mi odpirali nova obzorja. Večine predavanj in predavateljev se zelo živo spominjam in čeprav je kakšna snov že ušla iz glave, mi prav nobena ni bila odveč in zdaj vsaj vem to, kar so mnogi predavatelji poudarjali na predavanjih, namreč, kam iti pogledat, če imam kakšno vprašanje in dilemo. Toliko bogastva sem doživela v dveh letih, ki je ne samo izboljšalo moje znanje in védenje o moji veri, ampak ki je tudi poglobilo in okrepilo moj osebni odnos z Jezusom.

Drugi letnik KPŠ-ja se je zame začel z rojstvom tretjega otroka, ki je deloma tudi hodil potem z menoj na predavanja, deloma pa sva, predvsem na začetku, doma poslušala posnetke predavanj, ki nama jih je priskrbela s. Brigita. In prav ob poslušanju teh posnetkov sem spoznala, da je KPŠ veliko več kot samo šola. Ugotovila sem, da je mi je KPŠ v bistvu tako pri srcu prav zaradi druženja, zaradi ljudi in odnosov, ki so se spletli med nami.

Naj ob koncu tega mojega opisa izkušnje dodam samo še osebno zahvalo najprej Bogu, ki mi je dal srce in razum, moji družini in možu, ki me je vozil na predavanja in med tem časom doma skrbel za otroke, sestri Brigiti, ki vse to vodi, organizira in se res trudi, da nam je vsem prijetno, vsem predavateljem in predavateljicam za posredovano znanje in vsem sošolkam za prijaznost, dobre besede in prijetno druženje. Hvala vsem!

---

Dogovoril sem se, da bom samo poslušal predavanja

Štefan Šketa, diplomant

Sem Štefan in sem iz Črmošnjiške fare. To rad povem, ker sem ponosen, da imam takšnega patrona pri Bogu in ker imam rad svojo župnijo. Pred dobrimi štirimi leti nisem nič vedel o KPŠ, da sploh obstaja. Moja žena Ivanka je od svoje prijateljice izvedela, da potekajo na Smrečnikovi predavanja o temah, ki mene zanimajo. Predlagala mi je, da se udeležim tistega, kar me bo zanimalo ter mi posredovala tel. številko s. Brigite, ki je tam tista taglavna. s. Brigita me je prisrčno povabila in dogovorila sva se, da lahko poslušam, kar me zanima ter prispevam nekaj za „papirnate“ stroške. Ko je predavatelj g. Igor Luzar naznanil dan izpitov za prvi predmet, ki sem ga poslušal, sem bil močno v dilemi, ali naj grem ali ne. Pa, sem si dejal, bom vsaj videl, kaj mi je ostalo od predavanj. G. Igor je na listek kot oceno zapisal številko 10: „Še malo za spodbudo“, je dejal. In bila je to dobra spodbuda.

Ker hočem biti pravičen, sem s. Brigito vprašal, koliko me stane izpit, ki sem ga opravil, ko je bila ona odsotna. Odgovorila je „Nič! Lahko pa se redno vpišete in dobite indeks, kamor vam bodo profesorji vpisovali ocene izpitov.“ Po nekajdnevnem premisleku sem to tudi storil. In mi nikoli ni bilo žal.

Kaj sem našel na tej šoli? Obilo zanimivih predavanj in veliko dobrih predavateljev, takšnih, ki ne govorijo samo iz knjige znanja, temveč tudi iz čutenja srca, duše. Predavateljev, ki te spodbudijo k lastnemu razmišljanju in poglabljanju v življenje samo in njegov smisel. Predvsem pa sem našel tu vas, drage sošolke. Vas prijateljice, ki smo se dobro razumeli, se medsebojno bogatili in drug drugega bodrili v premagovanju strahu pred izpiti. Veselil sem se z vami v vašem veselju po opravljenih obveznostih in čutil sem vaše veselje v mojih uspehih. Hvala vam za to izkušnjo. In spoznal sem voditeljico KPŠ in njeno materinsko ljubezen in skrb za vse nas, ki smo kot otroci iskali nasvetov in zatočišče pri njej. Bog ve, kam koga postaviti. Seveda ima zasluge za to potrdilo o opravljeni KPŠ tudi mnogo drugih, ki so me spremljali v življenju, tudi mnogi duhovniki.

Naj tukaj še povem, da res nikoli, nikoli nisem imel namena biti katehist, poučevati otroke verouk. In kaj sedaj? Kaj naj s tem potrdilom, da sem usposobljen za katehista? Bog ve. Prepričan sem, da je on vodil vse tako, da sem to kar sem, da se imam njemu najprej zahvaliti. Njegova so pota, po katerih želim hoditi. Morda me bo uporabil, da še kaj popravim pri svojih hčerah, kar sem zamudil ali pokvaril v njihovem otroštvu. Morda pri svojih vnukih, morda me bo še župnik uporabil kdaj za kakšno pomoč v župniji. Res Bog ve! Jaz pa vem, da še zdaleč nisem sposoben tega, da bi nekoga poučeval o Bogu. Ta dvom sem izrazil tudi s. Brigiti, ko sem opravljal praktični izpit iz kateheze. Na moje besede mi je dejala, naj Sv. Duhu pustim delovanje na otroške duše, jaz naj opravim le svoje delo, s katerim pa je ona zelo zadovoljna. Toda kdo sem jaz, ki Boga le iščem in ga ne poznam, ki ga dostikrat ne razumem, ki ga dostikrat zatajim in ga hočem prevarati, kdo sem jaz, da bi nekoga poučeval o Njem? Kajti vse kar je vredno v meni, je Bog tja vstavil, kar je mojega, je nič. Če je On sklenil to zavezo z mano in On hoče, da govorim o njem, naj mi sam polaga besede na ustnice. Moj del pa naj bo trud, da bi s svojim življenjem kazal pot in bil vsaj čisto majhna lučka na tej poti, ki bo vsaj komu v spodbudo za Upanje. Naj bom, Gospod, na tvoji poti kažipot, po poti hoditi pa mora vsak sam.